Dnevi trimesečnega dela od doma so bili zame blagodejno darilo. To je bil čas miru, čas, ko so se zunanji vplivi umaknili in ko sem se ustavila in globoko zazrla vase. Jasno sem videla in spoznala kje je moje delovanje smiselno in kje se v vsakdanjiku izgubljam in razpršim na tisoč koščkov.

Foto: pixabayZavedanje, da smo gostje na planetu Zemlja in da bi se morali kot gostje tudi obnašati je globoko spoznanje, ki mi ga je prinesel ta čas. Naša življenja so kratka v primerjavi z naravo in planetom, vendar je naš “kratkoročni”, nekaj desetletni postanek za planet neizmerno škodljiv. Kaj vse počnemo, da ohranjamo svoje udobje. Pripravljeni smo celo žrtvovati svoja življenja, da bi le dosegli svoje sebične cilje. Prepričujemo se, da je to dobro za vse, vendar je hlastanje po boljšem, lepšem in dragocenejšem tisto, ki nas vleče v globine pogube.

Kako pomembno je ravnovesje, ki ga nujno potrebujem za vsakdanjik je drugo spoznanje, ki mi je jasno pokazalo, da se energija, ki jo kopičim v sebi in ni v harmoniji s celoto, prej ali slej nekje izrazi v obliki stresa, nervoze, eksplozije moči, depresije, … vsako delovanje, ki ni v harmoniji z naravo, pretokom energij, povzroča bolezensko stanje, ki je le posledica. S tem mislim poleg fizičnega tudi na čustvena in mentalna – psihična bolezenska stanja.

foto: pixabay

Tako kot je za naravo, ki obstaja že milijarde let naravno, da se ob disharmoniji očisti s pomočjo naravnih »katastrof«, ki očistijo planet, se moramo tudi mi sami zavedati, da so bolezenska stanja le znak ne-naravnega delovanja, disharmonije v nas samih. Bolezen sama je le posledica, ki nam jasno kaže, da se prebudimo, se zavemo svojega disharmoničnega delovanja in ukrepamo. Tako kot je očiščenje za planet nujno, naravno, je tudi za nas nujno, da se vsakodnevno ustavimo, umirimo in zavedamo ter prepoznamo načine delovanja.

Kako pomembno je vsakodnevno živeti v harmoniji z univerzumom, naravo in samim sabo je četrto spoznanje. Vsak pri sebi ve, kdaj deluje v harmoniji z vsem, s celoto, z univerzumom, kdaj njegove misli, besede in dejanja ne škodijo temveč so dobrohotne. Pa ne samo iz vidika lastnega ega temveč iz vidika duše, ki je altruistična, ki ji ni mar za dosežke, cilje in materialno bogastvo. Duša služi in se izraža preko naših teles (fizično, čustveno, mentalno) do te mere, kolikor smo pretočni, v harmoniji z univerzumom. Tako kot so to poznali in živeli stari narodi: indijanci, staroselci, domorodci, …, spoštovali so zakone narave in se po njih ravnali. Vse naravne “katastrofe” so razumeli in jih sprejeli kot sporočilo, jim prisluhnili in se prilagodili. Civilizacija katere del smo je na vse to pozabila. Dovolili smo, da nas je premamilo vse zunanje-oblika, materialni svet postavljamo na piedestal in dovolili smo, da nas je odtegnilo od vsebine. Izgubili smo stik.

foto: pixabay

Spoznanje kako naša komunikacija, ki je bila v času »korone« okrnjena, zmanjšana na minimum vpliva na nas, druge in okolje v katerem živimo, pa je peto spoznanje. To je bila priložnost, da se zavem svojih besed, kdaj in kako jih uporabljam. Vsaka beseda, ki jo izrazim je dragocena. Lahko je škodljiva ali pa dobrohotna. Lahko ubije ali pa oživlja. Kaj je tisto, kar dajem vsakodnevno v eter, kar prispevam in s čim bogatim univerzum. To je bilo meni osebno najpomembnejše spoznanje. Zavedanje svojih besed.

Veliko je še spoznanj, ki so mi bila ponujena kot darilo v tem času mirovanja. To so le glavna, ki so se me dotaknila in se mi še bolj jasno razkrila. Saj notranje vsi že vse vemo. Vse modrosti so že v nas, le umiriti se moramo ter dopustiti, da pridejo na plano, da se realizirajo. Vsak dan sprejemam kot najdragocenejše darilo Univerzuma.