Ob koncu leta se, kot je to že v navadi, ozrem na vse pretekle dogodke, naredim v mislih analizo in dam v ospredje le tisto, kar me je kakor koli navdahnilo, osrečilo, razsvetlilo in obogatilo. Ne zanemarim pa niti tistih dogodkov, ki so bili nekoliko grenkega priokusa, celo boleči in šokantni. Vsi so v meni sprožili globoke notranje premike, ki jih je bilo v preteklem letu kar nekaj.
Z vsemi sem se soočila in jih sprejela. Pri nekaterih sem njihov namen prepoznala takoj, pri nekaterih se je njih globina razkrila šele nekaj tednov ali mesecev kasneje. Vse je bilo odvisno od moje zrelosti uvida, sprejemanja in razumevanja.

Foto: pixabay

Vsem preteklim dogodkom pa je skupno eno, in to je, da se spoznavam. Če odvzamem moje ime in priimek, ki sta mi bila dana od staršev, odmislim to čudovito fizično telo, ki mi je bilo dano ob rojstvu, darove in talente s katerimi lahko srčno opravljam poklic ter vloge, ki jih imam v družbi, se sprašujem kdo živi to življenje. Kdo je v resnici v »ozadju« vsega kar sem doživela v preteklosti in doživljam danes. Kdo sem?
Vedno bolj, iz leta v leto se zavest o »sebi« spreminja, širi in osvobaja vseh oblik (zunanjih, miselnih, čustvenih). Kdo je tisti, ki doživlja, kdo se spominja, kdo si postavlja nove cilje, kdo si želi in kdo živi to življenje. Ja, vem, boste rekli: »Zdaj pa je malce zašla, … pa saj to ni tako pomembno.« Mogoče boste rekli tudi: »Ma v glavnem da se živi, da se izkoristi vsak trenutek za užitek.« Ja, v redu, seveda, ampak, ko prideš do določenih spoznanj, je pomembno tudi prepoznati od kod prihajajo te želje po užitku življenja. Pomembno je prisluhniti svoji notranjosti-intuiciji, se zavedati in prevzeti odgovornost do življenja, ki nam je podarjeno.

Foto: pixabay

Ko tako, ponotranjeno živiš, vse »zunanje« želje in cilji (razen tistih osnovnih – življenjskih) izpuhtijo, se razblinijo in transformirajo. »Ja kako pa je zdaj to?« boste rekli. »Pa saj ne moreš ne imeti ciljev, ne živeti brez želja, …« Pomembno je, da prepoznam od kod le-te prihajajo. Vprašam se: izvirajo iz mene ali od kod drugod. Poskusite. Vsaj za en trenutek, dan, mogoče en teden, mesec, pol leta, …
Seveda ni enostavno. Sama sem bila najprej zmedena, kar nisem vedela več kdo pravzaprav sem, koga naj poslušam in moram reči, da je bilo kar boleče. Ker ni tako kot je bilo do sedaj, ker je to velika sprememba za ego, ki trpi in si želi in hoče, in mora, … Ja, tako je bilo z mano. Prava bitka, … ampak pred menoj se je razgrnil popolnoma drugačen svet. S podporo meditacije, modrih ljudi, knjig, lastnega zavedanja – tukaj in zdaj, vpogleda vase, sprejemanja, … sem vendarle izpustila iz rok te vzorce, navade, nalepke, vloge, igrice, … in se končno prepustila svoji poti. To je prava radost življenja. Neprestana navzočnost, biti tukaj – zdaj.
Brezmejno svobodna, brez »stereotipnih« želja, povsem odprta, razgaljena pred prostranim vesoljem, ki me nagovarja, navdihuje, mi daje moč – tu in zdaj. Vse je točno tako in takrat kot mora, ob pravem »času«. Popolno sprejemanje.

Foto: pixabay

Vsako leto, vsak mesec, vsak dan in trenutek je poln in bogat modrih spoznanj, če sem jih le pripravljena videti, slišati, prepoznati, se jih zavedati, ponotranjiti. Od nekdaj sem imela vstop v novo leto za dobro priložnost, da sprejmem pomembne odločitve. Prišel je čas: živim tukaj in zdaj v polnem zavedanju in navzočnosti.