Kot majhna deklica sem vedno poskusila zaključiti vse kar mi je prišlo na pot. Pred seboj sem imela cilj in se vedno zelo trudila, da sem ga tudi realizirala. Včasih se pa to tudi ni zgodilo tako kot sem si zamislila in ko do tega ni prišlo sem občutila razočaranje in poraz. Vendar sem kar hitro tudi sprejela, da vsega ne morem končati, da so stvari, v katerih ne bom tako uspešna kot drugi, ki to počnejo z lahkoto. Seveda je bilo sprva težko to samemu sebi priznati (ego je kar trpel). Srce pa me je vodilo, da grem naprej, mi dalo novega zagona, energije in ljubezni, da sem ta “poraz” čim prej sprejela, se z njim sprijaznila in z novo energijo šla dalje… novim izkušnjam naproti.
Vsaka stvar, ki se nam v življenju ZGODI, se nam zgodi z določenim razlogom, da nas nečesa nauči, nam pokaže, razjasni ter razkrije spoznanja o sebi. Tako sem vedno sprejemala “poraze”. Zaradi tega, zame niso TO nikoli bili. Lahko rečem, da se zelo dobro poznam. Ostajam zvesta svojemu srcu, ki mi vedno pove, kaj naj v najtežjih situacijah naredim in spoznavam, da me res nikoli ni pustilo na cedilu. Le kako bi me? Saj me le-to vodi skozi življenje. Srce sem jaz.
Foto: pixabay
Tega se trdno držim tudi pri mojem vsakdanjem delu. Včasih izgleda zelo kruto, ko otroku ljubeče povem, da mora nekaj spremeniti, če želi, da bo drugače, da to ni njegova pot, da se mora njegova pot tukaj zaključiti, da mora najti novo pot, …. In, ko mi srce govori: to je želja nekoga drugega in ne otrokova, otrok se muči, otrok ne počne to z ljubeznijo, iz srca, otrok počne to iz ega, … takrat pa ne morem, da ne povem “resnice”, ki jo jasno vidim. Otroci živijo v iluzijah, ki se bodo razblinile, živijo v sanjah, ki niso resnične in ki bodo prej ali slej počile. Živeti v iluzijah iz dneva v dan je boleče, neresnično. Vendar, kdo je te sanje postavil, česa se moramo naučiti, ko ugotovimo, da te sanje niso moje, tvoje, vaše, naše? Če okolje (starši, sorodniki, prijatelji) v katerem otrok živi spodbuja življenje v iluzijah-neresničnih sanjah (in po mojih videnjih je temu danes tako), potem je zelo težko, da bo otrok živel resnično življenje.
Ja, vem kako to boli, slišati resnico. Napihnjeni milnati mehurček, ki ga veter ponese v višave se prej ali slej razblini – poči. To je dejstvo, ki ga poznamo vsi. Tako tudi naše sanje, ki niso postavljene na trdnih tleh in jim dovolimo, da nam vladajo, iz dneva v dan rastejo ter jih celo živimo – prej ali slej počijo. In bolj visoko in večje kot bodo, bolj bo padec na trdna tla boleč. Da se vedno več otrok noče soočati z resnico in s tem z bolečino, ki jo le ta prinaša, in celo ne dovolijo, da se sanje razblinijo ampak raje živijo v iluziji in vztrajajo, to je dejstvo. Vendar kaj jih mi odrasli s tem učimo, kaj jim sporočamo?
Zame je vsak junak, ki stoji na trdnih tleh in se sooča z razbitimi sanjami. Življenje nas uči, neprestano, iz dneva v dan. Truditi se moramo, da delujemo iz srca in ne iz Ega – zaradi le tega, je svet takšen kakršen je danes – poln iluzij, neresničnega življenja. Živeti na trdnih tleh, srčno, iskreno, direktno – pa naj boli – raje, kot pa živeti v iluziji, neresnične sanje, to bi moralo biti naše vodilo.
Foto: pixabay
Ko bi se le vsi bolj poslušali, slišali, …, ko bi le bolj sledili srcu in ne Egu, ki hoče, zahteva, sanja, želi, se dokazuje, trmari, vztraja iz napačnih razlogov, … samo, da bi zadostil neki “želji”, sanjam, iluziji. Resnično ne morem pustiti in dovoliti, da je tako in zato ukrepam, povem, razjasnim pogled, razblinim iluzijo, … včasih zadam “bolečino”, “prizadenem”… ja, resnica BOLI. Zelo, zelo boli, … To zelo dobro vem, saj sem jo sama tudi doživela neštetokrat – ob vsakem soočanju z neresnico, ob vsakem prizadevanju ki ni bilo iz srca, ob vsakih iluzornih sanjah, ki sem si jih ustvarila, … In ljudje trpimo, in trpeli bomo vedno, ko ne bomo delovali iz srca.
Prej ali slej, se bodo tudi te iluzije, neresnične sanje, ki smo si jih sami ustvarili razblinile. Zato kličem na glas: naj bodo naše sanje resnične, naj bo srce vodilo. Živimo brez iluzij, ki smo si jih sami ustvarili, živimo srčno, ljubeče in resnično: ŽIVIMO!