Veliko je govora o vplivu, ki ga ima trenutna situacija (COVID-19) na pedagoško delo, medosebne odnose, socializacijo, stik z učenci in na sam proces učenja. V zgodovini človeštva so se od nekdaj pojavljala obdobja, ki so prinašala določene nove bolezni in posledično vnašala spremembe v način življenja. Ljudje so se z desetletji, stoletji in tisočletji prilagajali, bolezni sprejeli in se nanje navadili. Splošno razmišljanje o bolezni je zaskrbljujoče, vzbuja strah in pogojuje ukrepanje ter zaščito. Vendar pa bomo morali v prihodnje razumeti, da so vse bolezni »dane« z določenim globljim namenom, ki ga trenutno še ne poznamo.

Pixabay

Obdobje prilagajanja novim zahtevam, ki ga prinašajo preventivni ukrepi je najtežje. Prisiljeni smo se prilagoditi in spremeniti ustaljene navade. Tudi pri pedagoškem delu smo navajeni na določene vzorce poučevanja, način dela, izkazovanje stikov ter ohranjanja dobrih odnosov. Vse te navade so se v teh nekaj mesecih morale spremeniti. Delo na daljavo nas je prisililo k odmiku drug od drugega ter nas navidezno ločilo. Zakaj pravim navidezno, zato ker se je na ta način spremenilo naše izkazovanje naklonjenosti. To kar je bilo prej očem vidno in očitno pozunanjeno se je sedaj omejilo le na izrazno mimiko, kar pa ne pomeni, da je vplivalo na naš odnos. Očitno se moramo naučiti, da fizični kontakt, ki tudi prej ni bil nujno iskren, postane zminimaliziran in je sedaj pomembnejša globina odnosa kot pa sam konkreten zunanji-fizični izraz. Iskreno mi ni bilo nikoli všeč drenjanje pred koncertno dvorano, ko ti je oseba za hrbtom dihala za ovratnik in ko si nehote pohodil človeka pred seboj. Takih primerov je še nešteto… Dovzetnost za ljudi okoli sebe, zavedanje, da nismo sami, spoštovanje, da ima vsak svojo potrebo po intimnem prostoru, ki ga delimo le, če to želimo, oz. takrat ko si to želimo izraziti na bolj intimen način, je svobodna volja, ki bi morala biti vedno spoštovana.

Komunikacija se je tudi omejila vendar hkrati postala bolj kvalitetna. Koliko besed sem po nepotrebnem uporabila in jih »zmetala« v prazno, koliko krat sem se ulovila v določene besedne zanke in jih vedno znova neučinkovito ponavljala, koliko »praznih«, neslišanih besed, sem oddala v eter, ki niso dosegle svojega sporočilnega namena, koliko navidezno slišanih besed sem namensko preslišala, … Namen besed je izraziti svoja čutenja in misli, vendar ko se ozrem nazaj na svoj način komunikacije lahko jasno vidim, da sem bila besedno veliko krat neučinkovita, uporabila besede neustrezno in izgubljala svojo energijo po nepotrebnem. Ta čas je v meni prebudil novo zavedanje in s tem tenkočutnost pri izbiranju besed, izražanju jasnega namena ter hkrati svojega čutenja-besed, ki nam velikokrat uidejo »iz rok«. V samem pedagoškem procesu sem lahko na ta navidezno »prisiljeni« način komunikacije, dvignila zavedanje uporabnost besed, kot sredstva svoje notranje izraznosti na bolj učinkovit, globlji ter dovzetnejši način.

Toplina-naklonjenost, ki je bila v preteklosti izražena tako s fizičnim kontaktom-mimiko kot z besedami-izražanje tega kar čutim in mislim, je sedaj od mene zahtevala drugačen način izraza. Kljub temu sem to obdobje sprememb doživljala zelo »naravno«. Kar nisem več čutila kot učinkovito sem opustila in dala prostor novemu izrazu. Vsak dan sem na novo odkrivala nove ideje in načine izražanja, … rojevale so se ponujene rešitve, ki so me prijetno presenečale.

Pixabay

Čas, ki prihaja je čas sprememb, ki so in bodo nujne, da se celotno človeštvo razvija in prefinjeno ter globinsko po-zunanja. Vse kar je bilo prej nekako učinkovito, samoumevno in logično, sedaj postaja nepotrebno in neuporabno. Spremembe v navadah, obnašanju, komunikaciji in odnosih prinašajo nov izziv za vse nas. Veselim se odkrivanja novih, učinkovitejših poti, lepot in izražanja naklonjenosti v izraznosti ter vsakodnevnega raziskovanja bogate palete delovanja.

Vir fotografij: Pixabay