Od nekdaj sem se spraševala, zakaj se učitelji ne pogovarjamo o načinih dela, zakaj ne izmenjamo svojih izkušenj in si več ne pomagamo. Saj vem, da je težko priznati, vendar je res, kar bom povedala. Trenutno je tako, da se vsak drži zase in zelo težko podeli z drugimi svoja spoznanja, znanje in izkušnje. Kot da se boji, da mu bo kdo to znanje vzel, si ga prilastil (ukradel), ga imel za lastnega in se z njim okitil.
Moje razmišljanje in delovanje je ravno nasprotje od tega sploh ker menim, da je potrebno pomagati drugim, jih navdihovati in, če nam dovolijo, tudi svetovati. Srečna sem, če vidim, slišim, ali prepoznam, da je moj košček nekomu spremenil, pomagal in izboljšal način poučevanja, vnesel nekaj dodatnega znanja in svežih izkušenj. Bila sem tako vzgojena, da je potrebno znanje in izkušnje deliti ter pomagati drugim, ki pomoč potrebujejo. Seveda sem se kdaj tudi opekla, vendar jaz sem svoje opravila – pomagala!
Foto: pixabay
To, da imamo vse, kar smo dobili, za svoje lastno, nedeljivo, je mišljenje, ki smo ga bili vajeni vse do sedaj. Človeštvo je delovalo tako, da je svojo individualnost razvilo do maksimuma, ni ga želelo deliti. V ozadju pa je bila sebičnost, tekmovalnost in pohlep – biti in imeti nekaj več. Vendar ko spoznaš, da na tem svetu ne moreš živeti sam, da je potrebno vse deliti, tudi znanje, tudi največje bogastvo, ki ga premoreš, potem si najsrečnejši človek na svetu in izpolnjuješ namen življenja, ki ga imamo vsi. Ja, tako je, vsi imamo skupno pot, enak namen, da si delimo. Šele ko bomo delili, bomo zares živeli.
Malce sem združila duhovno z intelektualnim – pedagoškim. Ampak dejstvo je, da drugače ne gre. Moramo se zavedati, da ima vse, kar delamo kot pedagogi, globlji pomen. Ne samo, da otroke učimo note in igranja inštrumenta, temveč tudi, da jih naučimo povezanosti z drugimi – vsemi. Delitev (česarkoli) bi moralo biti naše vodilo pri vzgoji otrok, zato tudi pri učenju flavte.
Začne pa se pri učiteljih. Ko sem pred desetletjem naredila preizkus in organizirala prvo delavnico za učitelje, se je nanjo prijavila le ena učiteljica. Rekla sem si: Alenka, z enim se začne in očitno še potrebujejo čas. Veliko sem razmišljala, kako bi oblikovala vsebino, da bi bila za vse učitelje zanimiva, privlačna, da bi v tem videli smisel, se našli in da bi jim lahko kar najbolj pomagala. In rodile so se strokovne delavnice. Odziv je bil navdihujoč, moje srce je poskočilo – končno! (Ta končno sem v dosedanjem življenju rekla že neštetokrat in upam, da ga bom še velikokrat). Pričelo se je, končno lahko gradimo skupno pot.
Foto: pixabay
Moj namen je bil uresničen: povezovanje pedagogov. Zame je to kot velika družina, v kateri je sto različnih pedagogov, ki pa se med seboj dopolnjujemo in tvorimo v različnosti zaokroženo, homogeno celoto. In prava družina dopušča svobodo posamezniku, ga pri odločitvah ne omejuje, temveč ga podpira, ko jo le-ta potrebuje.
Sčasoma lahko v vsaki stvari, ki jo počnemo, prepoznamo ozadje, globlji namen ter pomen skupne poti in če je v svojem bistvu čist in ljubeč ter pravilno zastavljen, potem bo rodil rezultate, omogočal razvoj in razcvet v dobrobit vseh.