Po tolikih letih učenja, ko že imaš svoj sistem, ko si nekako trdno zasidran v razredu in točno veš, kako pa kaj učiti, se pojavi vprašanje zastarelosti. Ohranjati stik s trenutno situacijo flavtizma v svetu ter hkrati biti na tekočem s pedagoškimi novostmi, je nuja našega poklica.
Nekateri učitelji se raje odločijo za stalnico pri svojem delu in se ne ozirajo za vsem, kar prinaša novosti, kaj šele, da bi jih vključevali v pedagoške ure. Po drugi strani pa je veliko učiteljev, ki kar bezljajo in skačejo od ene »modne muhe« do druge in so potem pri uporabi vsega kar zmedeni.
Foto: pixabay
Srednja pot je vedno najboljša – to je učil že Buddha, učitelj modrosti, ki je to resnico prenesel na človeštvo z namenom, da jo uporabimo na vseh nivojih življenja. Tudi pedagoški poklic ni izjema. Srednja mera je vedno najboljša izbira. Poznati novosti na področju flavtizma, ki se je v zadnjih desetih letih izjemno razvil in se tehnološko izpopolnil, hkrati pa imeti veliko mero preudarnosti in modrosti pri odločitvah, kaj od tega zares uporabiti v razredu.
Kar opažam je predvsem, da učitelji pozabljajo na osnovno načelo pedagoškega dela: postopnost in sistematičnost. Delati tako, kot bi sami igrali je velika zmota. Nam je že vse jasno, kako, kaj in kdaj uporabljati pri igranju flavte, s čim si pomagati in reševati nastale probleme. Pri otroku pa je to malce drugače. Naučiti ga moramo namreč še vsega. Z vsem znanjem, ki ga imamo na razpolago in novostmi, ki so na voljo, je samo od naše postopnosti in sistematičnosti odvisno, kdaj in kako bo otrok igranje flavte maksimalno osvojil.
Veliko seminarjev sem dala skozi kot poslušalka in kot aktivna predavateljica in največji manko pri mladih flavtistih je dihanje – igranje s prepono. Kaj nam pomagajo vse novosti na področju flavte, če pa še temeljev ne postavimo dobro. Kako dihati, uporabljati prepono, da bo ton zvenel, je osnovno znanje, ki ga mora pridobiti in osvojiti vsak učitelj. Poleg tega pa to znati tudi naučiti, torej ustrezno predati naprej, kar je še dodatni izziv.
Foto: pixabay
Veliko je izvrstnih flavtistov, ki pa so na žalost slabi učitelji ravno zaradi tega dejstva. Ubesediti in demonstrirati to, kar je nam samoumevno, na otroku dojemljiv način, je čar pedagoškega dela. In po tem se ločijo dobri pedagogi: prilagodljivost postopnega usvajanja znanja na sistematičen način, ki je otrokom razumljiv in prijeten. Naj nam bo to vodilo.