Modri abonma, Orkester slovenske filharmonije, Cankarjev dom
7. 10. 2016, Orkester Slovenske filharmonije, dirigent: Uroš Lajovic, solist: flavtist Michael Martin Kofler
Ker je bil obisk koncerta izobraževalne narave in ne samo uživanje ob poslušanju klasicistično-romantičnega programa, sem mladim flavtistkam dala nalogo, da si preberejo življenjepise skladateljev ter poslušajo posnetke programa, ki ga bodo doživele v živo. Vznemirjenost in veselje ob pričakovanju novega doživetja je bilo pri najmlajših flavtistkah kot nestrpno pričakovanje pred odpiranjem rojstnodnevnih daril. Naša pot do Ljubljane je bila obarvana z zvoki flavte francoskega flavtista Jeana-Pierra Rampala in njegove izvedbe romantičnega Rombergovega koncerta za flavto in orkester v h-molu, op. 30 (17). Z radovednostjo in flavtistično naravnani smo pričakovali koncert.
Nasmejani obrazi, iskrice v očeh, vznemirjeno pričakovanje novega doživetja in veliko navdušenje. Tako sem doživljala mlade flavtistke pred odhodom na koncert v Ljubljano. Ob prihodu nas je nagovoril prijeten in umirjen glas, ki se je razlegal po veži pred Gallusovo dvorano Cankarjevega doma ter nas vljudno povabil v dvorano. In že so bile na nogah. Iz neučakanih ust je bilo slišati: “Gremo, moramo it. …” V hipu so bile pred vhodom, z vstopnicami v roki in nasmehom na obrazu.
Prišel je veliki trenutek vstopa v Gallusovo dvorano. Ob prihodu so takoj opazile mogočnost velikega prostora, ki se je razprostiral pred njimi. Z radovednostjo v očeh so na glas opazovale vse, kar je bilo novo. Ogromen oder, ki je v primerjavi s tem, ki ga poznajo na glasbeni šoli kar zbledel, številne stole, razgibane balkone nad njimi, mogočne orgle, ki so se postavljale s svojimi srebrnimi ogromnimi piščali, vse do visečih mikrofonov, ki so bili z namenom postavljeni na določena mesta, … vse je bilo tako zelo novo in živo.
Foto: osebni arhiv
Z dvakrat preverjeno utišanimi telefoni smo se umirili in bili pripravljeni na koncert. Prišel je trenutek: člani orkestra so s svojimi inštrumenti v rokah umirjeno prihajali na oder in se posedli na svoja mesta. Mlade flavtistke so vsakega z natančnostjo opazovale in z velikim veseljem prepoznavale inštrumente, ki so jih nosili. Ko so se člani orkestra uglasili in je v dvorani nastala grobna tišina, je na oder v elegantni opravi stopil sivolasi dirigent, maestro Uroš Lajovic, ki je s spoštljivim nasmeškom na obrazu pozdravil številno občinstvo. S prvim zamahom dirigentske paličice so nas preplavili romantični zvoki uverture iz opere Vilinsko dete skladatelja Jurija Mihevca. Potopili smo se v lahkotno spevno melodijo in v njej uživali.
Po uvodni, ogrevalni skladbi smo končno dočakali veliko pričakovani trenutek: solist Michael Martin Kofler, flavtist Münchenske filharmonije in profesor na Univerzi Mozarteum v Salzburgu, nas je nasmejan, s svojo zlato flavto v rokah, vljudno pozdravil. Končno flavta! Oči so bile razprte, nasmešek na obrazu še večji, ušesa pripravljena in vsi čuti odprti za sprejemanje zvokov flavte. V tri stavčnem koncertu nas je zvok flavte popolnoma očaral. Doživeto, s prefinjenim občutkom za ton, perfektno virtuozno igro, ki je na trenutke mejila v izvedljivosti tehničnih pasaž, nas je nežno objemal. Flavta je s svojo romantično, na trenutke strastno in mogočno-koračniško melodijo, ter tudi plesno igrivostjo, segla globoko v srce. Prepojeni z zvoki flavte smo ob slavnostnem zaključku koncerta z navdušenjem ploskali in kričali: “Bravo!” Seveda nismo bili edini.
Flavtist Michael Martin Kofler je Veliki Gospod Flavte in samo ploskanje je bilo preprosto premalo, da bi se zahvalili za čudovite zvoke in glasbo, ki nam jo je predal. S hvaležnim nasmeškom smo bili po petem prihodu na oder deležni bisa: Debussyev Syrinx za solo flavto. Pred našimi očmi se je odvila slikovita zgodba, ki jo nosi skladba. Tako nas je Michael Martin Kofler za slovo umiril, nas še bolj očaral ter v naših srcih pustil še en nepozaben biser.
Foto: osebni arhiv
Nestrpno smo čakali konec koncerta. Beethovnova Simfonija št. 3 v Es duru, op. 55, tako imenovana “Eroica” je kar zdrsnila mimo nas. Seveda je orkester Slovenske filharmonije z izvrstnimi člani-glasbeniki prikazal izjemno usklajeno igro ter temu ustrezno profesionalno izvedbo. Vendar je bil naš fokus drugje: srečanje s flavtistom, ki je bilo še dodatno presenečenje za mlade flavtistke.
V zaodrju smo se srečali z izvrstnim flavtistom, ki nas je z velikim nasmeškom na obrazu velikodušno sprejel. Iz srca smo mu čestitali in se mu zahvalili za čudoviti koncert. Za spomin smo naredili še skupno fotografijo, ki bo krasila našo učilnico in nas tako spominjala na nepozabno in globoko doživetje.