Ali se kdaj vprašate, kako bi bilo, če časa ne bi bilo? Če bi stvari preprosto počeli takrat, ko začutimo, želimo ali enostavno hočemo? Kaj bi to pomenilo za svet, za odnose, za nas? Rodimo se v svet, ki je časovno omejen in ga sprejmemo kot normalnega, saj drugega načina ne poznamo. Navajeni smo na ritem, ki nam ga določata sonce in luna, letni časi, meseci, dnevi, ure. Vendar si znotraj tega ritma lahko ustvarimo trenutke brezčasja.
Ko potujem in si dovolim pozabiti na čas, lahko vse doživljam brezčasno. Samo sonce in zvezde na nebu določajo ritem življenja. Kakšna svoboda je to! Šele takrat doživljam življenje celovito, v polnosti, brezmejnosti. Prepustim se dnevu, ki me pelje in se preprosto odvija. To je nekaj najlepšega in božanskega.
Foto: pixabay
Tudi pri vsakdanjih opravilih in vsakdanjemu ritmu življenja lahko doživljam brezčasnost. So majhni trenutki, ko pozabim na čas in dovolim, da v tistem trenutku živim v polnosti. Ta majhen delček je dovolj, da bivam v brezčasju. Doživljam vonj morja, božanje sončnih žarkov na koži ali prisluhnem dežnim kapljicam na okenski šipi,… neprestano sem obdana z brezčasjem, le da se tega ne zavedam vedno. Pustim ali celo dovolim, da me ura kot preganjalec vodi skozi dan in me poganja v hitenje.
Časa ne morem nadzorovati in ga obvladovati. Lahko pa obvladujem sebe, nadzorujem svoje zavedanje in spremenim svoje doživljanje. Najboljši trening za krepitev zavedanja in hkrati utrjevanje brezčasnih trenutkov je meditacija. Predlagam, da si izberete tisto vrsto meditacije, ki vam najbolj ustreza. Pomembno je, da jo izvajam redno, vsak dan, celo večkrat na dan, pred pomembnimi trenutki, da se umirim, pozabim na vse skrbi, se povežem s svojim bistvom ter s tem učvrstim v svojem bistvu. Več kot meditiram, bolj sem sposobna povezati majhna brezčasja v večjo celoto. Zavedanje se razširi in vedno bolj zaobjema celoten dan. Takrat je vse, kar počnem, čutim in doživljam eno z vsem, kjer časa preprosto ni.
Foto: pixabay
Sedaj pa si predstavljajte, kaj bi to pomenilo za svet, za naše odnose in nas same. Živeli bi s polnim zavedanjem, brez stresa, hitenja, kjer bi si za vse, kar hočemo početi, vzeli toliko »časa«, kot želimo. Svet bi se umiril, odnosi bi postali kvalitetnejši in mi srečnejši. Temu idealu se lahko približamo in stopimo korak bliže svobodnemu življenju: urimo svoje zavedanje BITI tukaj in zdaj ter dovolimo, da nas prežema brezčasje.