Na potovanjih po svetu se velikokrat srečujem s priložnostjo poučevanja učencev, študentov flavte na tujih šolah. Učenci so različno stari, imajo različno predznanje, sposobnosti ter vsak svojo zgodbo. Tudi države so različne od Tajske do Amerike, Brazilije in Dominikanske Republike, vsaka država ima svoje značilnosti, tako kot učenec, ki stoji pred menoj. Preden sploh začnem s poučevanjem, dobro prisluhnem. Moj namen ni, da bom v vsakem mladem flavtistu naredila revolucijo, celo »pametovala« in drastično spreminjala njegovo igranje. Vedno se nekako vprašam, kaj je tisto, kar lahko kot tuja »enourna« učiteljica podarim. In vedno znova ugotavljam, da je to inspiracija.
Foto: pixabay
Vsak učenec je »svet zase«. Vsak nosi v sebi svojo zgodbo, ki se mi pri njegovem igranju, ko se predstavi, razkrije. Pri tem imam odprta vsa čutila, ohranjam odprt um (brez misli) ter samo opazujem, kaj mi otrok/študent z igranjem pripoveduje: kako se razkriva, kaj dovoli, da vidim-slišim in česa ne. Vedno, res, prav vedno, poslušam s srcem. Pri tem uporabljam svojo intuicijo, ki me vodi in usmerja. Nato delujem na podlagi vsega naštetega. Celosten, poglobljen pogled mi je vedno do sedaj razkril največ o posamezniku.
Ko se proces enourne skupne izkušnje prične, pristopam vedno z navdušenjem, pozitivno in stimulativno. Moj pozitiven odnos se prenese na posameznika in energija steče. V tako kratkem času je pomembno, da izberem tudi prave besede. Pozorna sem na govorico telesa ter hkrati vzpostavljam očesni stik. Poleg tega z mimiko obraza, gestami ter celim telesom sporočam, da je vse dobro. Tako se učenec počuti varno in je hkrati bolj sproščen. »Začutiva se« in navdihovanje se prične.
Foto: pixabay
Kakršno koli že je posameznikovo igranje, je dobro. Zavedam se, da igrati pred nekom neznanim ni ravno prijetno. Poleg tega ne vem, kaj vse je posameznik dal skozi, kakšno je njegovo življenje, kakšne so njegove sanje. Moj namen je, da ga s svojimi izkušnjami in znanjem ter ljubeznijo do igranja flavte navdahnem.
Na koncu enourne skupne izkušnje sem pozorna na njegov izraz na obrazu ter iskrice v očeh. Če so prisotne, potem sem svoje poslanstvo več kot opravila. Kajti, če sem navdahnila posameznikovo srce, potem vem, da bodo tudi zvoki njegove flavte srčni in navdihujoči.