Ko me vprašajo, kako pomemben je učitelj na izobraževalni poti, vedno odgovorim, da ZELO. V mojem življenju so vsi igrali zelo pomembno vlogo (beseda zelo je v mojem primeru premalo izrazna). Zanimivo je, da so bili vsi učitelji in ne učiteljice. Kar je točno tisto, kar sem kot deklica, dijakinja in kasneje študentka potrebovala – moško figuro, ki je bila zame zelo pomembna (doma namreč nisem dobila ustrezne »moške« podpore). Zato vse svoje učitelje še danes nosim v srcu kot »druge« očete.
Foto: pixabay
Moj prvi učitelj Marijan Kocjančič, ki me je poučeval 2 leti kljunasto flavto in 10 let flavto, od 7 leta starosti, je v meni postavil trdne glasbene temelje igranja flavte, prepoznal v meni pedagoške kvalitete in me vedno spodbujal, da sem jih z vztrajnostjo razvijala. Zaradi njegove tihe, skromne a globoke spodbude se je moja pedagoška pot pravzaprav začela. Drugi učitelj, Jože Pogačnik, ki je bil prvi flavtist Simfoničnega orkestra RTV, me je zelo navdihoval k samostojnemu delu, muziciranju in me spodbujal, da nadaljujem svoje flavtistično poslanstvo do glasbe. Tretji učitelj je bil prof. Fedja Rupel, ki je še danes moja »skala«. V meni je spodbudil razvoj samozavesti, samozaupanja in izražanja. Kar sem imela v sebi sem brez zadržkov predala občinstvu. Spodbudil me je, da sem s pogumom odprla vrata v nov, globlji, širni glasbeni svet ter se končno »zrela« podala na pot odkrivanja sebe. Njegovo veliko očetovsko naklonjenost čutim še danes.
Svet se je odprl. S študijem v Rimu in Parizu so se mi počasi razkrivale skrivnosti glasbe in njenega namena. V globini srca sem zaznala dragocen poganjek, ki se je z leti s pomočjo dveh čudovitih pedagogov, glasbenikov-flavtistov neizmerno razrasel. V Rimu sem s pomočjo profesorja Raymonda Guiota spoznala, da sta organiziranost in disciplina ključnega pomena pri tehničnem razvoju vsakega glasbenika (oboje sem sicer že imela v sebi, vendar ne tako globoko). Predal mi je dragoceno, zlata vredno šolo Marcela Moysa. Pri tem sem odkrila najglobljo skrivnost: v ozadju vsake note je skrita modrost, ki jo je potrebno odkriti, da glasba spregovori.
Meni najbolj srčni profesor Christian Cheret pa je dokončno zapečatil moje poslanstvo. Prižgal je ogenj glasbenega doživljanja in svobodnega izražanja. Njegove modrosti še danes nosim v srcu in so globoko vtkane v vsako celico mojega telesa, v vsako besedo in misel. V meni je zbudil zavest o energiji, ki je v vsakem izmed nas. Zavest, da imamo kot glasbeniki posebno poslanstvo. Zato je moja življenjska dolžnost, da te modrosti predajam vsem otrokom, dijakom, študentom, učiteljem, flavtistom, glasbenikom in drugim, ki pridejo v stik z mano.
Foto: pixabay
Vse, prav vse profesorje imam v svojem srcu kot Velike ljudi, ki so mi kazali pravo pot, me usmerjali na njej, mi stali ob strani, me spodbujali in vame verjeli. Pohvalili so dobre kvalitete ter popravili, kar je bilo moteče. Njihovo popravljanje sem vedno dojemala z ljubeznijo in dobronamerno, čeprav mi to včasih tudi ni bilo všeč. Vse sem vedno jemala v svoje dobro, saj sem se zavedala svoje šibkosti, napak in sem želela napredovati, rasti, se razvijati.
Moško energijo v vlogi učiteljev sem vedno doživljala kot čvrsto oporo, ki mi je hkrati dajala zagon, me navdihovala ter pravilno usmerjala. Vsi učitelji so me ne samo ogromno naučili, temveč mi tudi ogromno dali. Vem, da sem od njih prejela več kot dragoceno popotnico ne samo za flavtistično-pedagoško poslanstvo temveč tudi za Življenje. Zato sem vsakemu izmed njih neizmerno hvaležna za njihovo srčnost, dobronamernost in njihovo predanost svojemu poklicu. HVALA iz srca.