Neprestana želja po izobraževanju je ključ za razvoj. Smisel življenja je neprestano učenje in s tem rast. Pri tem ne mislim na pridobivanje informacij, temveč na preizkušeno, živeto dojemanje vsega, kar se nam dogaja in vsega, česar se na novo učimo. Navajeni smo dojemati informacije in se učiti samo linearno, z možgani, ki so naš računalnik, v katerem se zbirajo, predalčkajo, povezujejo vse informacije, čustva in doživetja.
Foto: pixabay
Vendar pa je učenje veliko več kot samo skladiščenje informacij. Razvijamo se preko izkušenj, ki jih pridobimo, ko se učimo. Čim bolj žive so izkušnje ob učenju, tem bolj globoko se usidra v nas znanje. Takrat pridobljeno znanje postane del nas in nas hkrati oblikuje v to, kar smo.
Kot pedagogi se srečujemo z otroki, ki vsak na svoj način dojemajo, usvajajo nova znanja. Pri nekaterih je dovolj le gola informacija. In ker imajo zelo razvito širino dojemanja, že to ponotranjijo in gredo z razvojem zelo hitro naprej. Načinov je toliko, kolikor je otrok. Pri nekaterih je posnemanje najlažji način, ali pa morajo stvar videti v sliki, si jo predstavljati kot film, drugi jo morajo slišati in izgovoriti na glas, ali pa doživeti preko fizičnega telesa – čutiti. Če vemo, da so tu še kombinacije vsega tega, je naša naloga, da ugotovimo, kako bomo najlažje pomagali otroku, da bo na svoj način najhitreje osvojil znanja in se razvijal.
Pri tem, da ugotovimo, na kakšen način otrok najlažje dojema, se uči in sprejema novo znanje, nam najbolj pomaga to, da ga dobro spoznamo. Da vemo, kako razmišlja, kaj že vse zna, kaj mu je pomembno, kaj ga nasmeje in stimulira. Vse, kar vemo o otroku, nam lahko pomaga pri poučevanju. Hvala Bogu, da je naše delo individualno in se vsakemu lahko 100% posvetimo. To je velika prednost. Kar spomnite se svojih otroških let v šoli, v razredu, in kako ste bili takrat vodeni in koliko so se vam posvetili, se z vami ukvarjali in vam pomagali pri usvajanju znanja.
Foto: pixabay
Po dolgih letih poučevanja imamo seveda veliko izkušenj z delom z različnimi otroki. Hitro se nam lahko zgodi, da postanemo monotoni, če ne iščemo vedno novih načinov in nismo tenkočutni za otrokovo dojemanje. Bodimo torej vsako uro zanimivi, saj jo tudi mi doživljamo prvič. Iščimo živost v načinu podajanja snovi, pestrost pri podajanju novih informacij in jih povezujmo z otrokovim doživljanjem ter njegovimi izkušnjami. Naj nam bo vsaka ura z otrokom novo skupno doživetje. Za otroka naj bo le-ta zanimivo odkrivanje novega znanja, za nas pa izziv v iskanju pestrih načinov prilagojenega poučevanja.