Vedno sem zelo radovedna, ko novi učenci, tisti najmlajši, vstopijo prvič v moj razred. Kaj bom zagledala? Kakšen prvi vtis bo naredil posameznik name? Ali bom zagledala živahen, žareč, zvedav pogled, poln pričakovanja ob odkrivanju in spoznavanju novega. Ali bo obraz nasmejan ali zaskrbljen, celo prestrašen, … Otroci so različni in različni so tudi njihovi odzivi. Kakršen koli že je prvi odziv, je moja naloga ustvariti čim bolj sproščeno, toplo vzdušje. Z atmosfero, kjer se vsak posameznik počuti sproščenega, varnega, kot doma, prebijem led. S toplo besedo jih objamem in povabim, da mi zaupajo in se prepustijo vodstvu. Z globino pogleda se dotaknem njihovih src. Vsi pogoji za občutek varnosti, gradnjo toplega in zaupljivega odnosa so ustvarjeni.

Odnos se poglablja in gradi iz srečanja v srečanje. Počasi, s potrpežljivostjo in toplino se tudi pri tistih najbolj zadržanih ledena ograja, ki so jo ustvarili iz varnostnih razlogov, počasi topi. Energija topline se dotakne njihovih src in zaupanje raste. Počutijo se vedno bolj varne.

Ko se po nekaj mesecih ob vsakem prihodu srečam z njihovimi očmi takoj vem na kateri stopnji je naš odnos. Potrpežljivo čakam, da se zaupanje zgradi, postane odnos domač in kmalu se ob prihodu pojavi vedno bolj nasmejan obraz, poln pričakovanja in odkrivanja novega znanja.

Foto: pixabay

Pri nekaterih me njihov odziv ob odkrivanju in spoznavanju nove snovi zelo prijetno preseneti. Ko obrnemo list in je pred nami nova snov, učilnico preplavi veliko veselje. Z neverjetnim navdušenjem sprejemajo novo; vriskanje in skakanje od veselja je nekaj normalnega, …. Kaj takega še nisem doživela pri poučevanju. Njihove reakcije me razveseljujejo in navdajajo z velikim občudovanjem saj ob tem prebujam tudi svojo otroškost.

Nove generacije vse kar počnejo doživljajo zelo živo. Zato zelo razkrito kažejo svoje občutke in izražajo močna čustva, ki so del njihovega vsakdana. Opažam, da se zelo radi učijo nove snovi in komaj čakajo, da le-to preizkusijo v praksi. Kot, da že vse zanjo in se morajo le spomniti kako to že gre. Tudi če sprva ne dosežejo takoj ustreznega zvoka, usvojijo nove snovi se težav lotijo z vztrajnostjo, trudom in veseljem.

Seveda niso vsi tako vztrajni. Nekateri tudi zelo hitro obupajo. Že prvi »neuspeh« jih takoj potre. Veliko je odvisno tudi od otrokovih značilnosti – karakterja, njihovih navad, ki so jih do sedaj dobili ter vzorcev, ki so jih prevzeli od doma. Ali otrok takoj obupa ali kljub padcem vztraja in se bori. Ali ima v sebi vztrajnost, se zna »pobrati«, poglabljati vase in se spoznavati. Pri slednjih je pomemben naš pristop. Ali damo prednost dejstvu, da otoku ni uspelo takoj ali ga s pozitivnimi besedami spodbujamo, da vztraja in poizkuša ter mu tako pomagamo.

Foto: lastni arhiv

Vsako učenje nečesa novega je lahko težko. Odvisno je od našega pogleda in pristopa do odkrivanja novega. Vedeti moramo, da le preko preprek in ovir spoznavamo sebe, premikamo meje, rastemo, in razkrivamo kdo smo. Neprecenljive izkušnje nas čakajo za vsakimi vrati, ki jih na novo odpremo. To je lepota življenja.