Ko so dnevi prepolni vsega, ko se kljub zgodnji jutranji uri dan hitro zavrti in zvečer utrujena in hkrati zadovoljna obležim na kavču, … takrat se zavem kako pomembna je osredotočenost. Kako dragocene so vsakdanje izkušnje, ki me učijo, da si prisluhnem, se predam in polno živim tukaj in zdaj.
Urnik učiteljev glasbenih šol je nekoliko zasukan. Ker delamo popoldne in celo do poznih večernih ur, je naš prosti čas omejen na dopoldansko uro. To je edini prosti in hkrati zelo omejeni čas. Zato je pomembno kdaj vstanem, kako si ta dragoceni čas razporedim in postavim prioritete. Že zvečer si naredim listo-seznam opravil, ki jih moram postoriti naslednji dan. Vse so nujne. Kljub temu naredim prioritetni vrstni red, oziroma si opravila prilagodim glede na razpoložljivi prosti čas, ki je odvisen od vsakega dneva posebej. Tako me zjutraj vsak dan na novo čaka lista opravil.
Foto: pixabay
Ni nujno, da se prioritetna lista uresniči. Zgodi se, da se tista predvidena kot nujna opravila prestavijo, zamenjajo in vskočijo čisto nova. Telefonski klic, sporočilo, pomoč drugim, … Kljub začrtani smeri sem se naučila prisluhniti in hitro prilagoditi novim situacijam.
Tudi, če se mi dan zasuka popolnoma v drugo smer, kot sem ga načrtovala, sem ne glede na vrsto opravila v celoti predana le-temu. Moja pozornost in energija sta celovito v aktivnosti, ki jo opravljam. Včasih, me kdaj pa kdaj še zanese in skačem od ene k drugi. To povzroča v meni beganje pozornosti, izgubo koncentracije ter energije. Ko se »motovilim« med eno in drugo ali celo tretjo dejavnostjo po navadi nobene v celoti ne opravim dobro. Zato se moram kar prisiliti, da pozabim na ostalo in se v polnosti posvetim samo in izključno eni aktivnosti. Vedno znova in znova se urim in to sprejemam kot konstanten trening življenja.
Foto: pixabay
Nastopi čas poučevanja in obveznosti, ki so povezane z učenci, dijakinjami, sestanki, razgovori, nastopi, koncerti, … čas posvečen drugim, ki se zliva z mojim. Sledi večerna vrnitev domov. Očitno utrujena vendar polna novih doživetij in izkušenj se posvetim še ostalim dejavnostim, ki so mi ostale in so res nujne. Sledi nov seznam, načrt in priprava na jutrišnji novi dan.
Naučila sem se sprejeti, da vse kar ne uspem narediti dopoldne, ko imam največ prostega časa na razpolago, preložim na večer ali celo na naslednji dan, teden, … Nekatere stvari počakajo dokler ne pride pravi čas zanje. Sprejela sem dejstvo, da očitno niso tako nujne, kot sem sprva predvidevala.
Foto: pixabay
Le 100% pozornost mi omogoča, da ljubim vsak trenutek, čas, ki ga živim – ne glede na to kje se nahajam in kaj počnem. Učim se prisluhniti sebi, svojemu notranjemu glasu, ki mi sporoča, govori, včasih tudi dopoveduje čemu naj se posvetim in se popolnoma predam. Vsak trenutek je dragocen in v vsaki dejavnosti je moja osredotočenost maksimalna.
Kot barčica svobodno jadram na valovih življenja, ki me modro vodijo vse bliže in bliže horizontu.