Se kdaj vprašate, kakšno življenje bi imeli, če bi živeli drugje, delali kaj drugega? Meni se le-ta kar pogosto pletejo po glavi. Predvsem zato, ker čutim, da tukaj, kjer živim, svetu ne morem dati vsega, kar želim. Mogoče sem prezahtevna? Mogoče so moja dozdevanja samo iluzija? Vsa ta vprašanja… ali pa je resnica kje drugje?
Foto: pixabay
Zanimivo je, da me tudi drugi sprašujejo, ali nisem že šla in kdaj bom šla. Ja, ja, rečem, vse ob svojem času. In res je tako. Ob razgovoru s prijatelji mi je bilo ponovno dano sporočilo (nič koliko krat), da sem tukaj, kjer sem, zato ker moram biti. Seveda mi je ta globoka življenjska resnica notranje že znana. In v trenutku, ko je bila ponovno izrečena in sem jo slišala, je bila takoj osvetljena. Ponovno je privrela na površje moje zavesti. Ponovno sem jo sprejela in ozavestila. Pa ja, saj veš, da je tako, no… si rečem. Samo kaj, ko se vedno znova prikradejo misli, ki mi preusmerijo pozornost od resnice.
Zato včasih postanem nestrpna in si želim korenitih sprememb ter se celo borim, da bi bilo drugače. Vendar to so samo preizkušnje, ki se mi pojavijo predvsem takrat, ko sem zašla od resnice, se ji upiram ali je nočem sprejeti. Obdana sem z materialnostjo, miselnimi vzorci, navadami, ki preusmerjajo pozornost od tukaj in zdaj. Sploh ni pomembno, kje živim in kaj počnem – prepričana sem namreč, da ima vsak svojo vlogo in nalogo v prostoru-kraju, ki je kot mozaik, ki ga sestavljamo vsi skupaj – človeštvo kot celota. Kjer koli sem, mi na pot prihajajo “odtegnitve” od prepoznavanja in ozaveščanja namena v “tukaj in zdaj”. Če sem le dovolj pozorna, ga lahko prepoznam. Vendar je po navadi tako, da se na poti zgubljam in mislim, da se mi namen izmika, čeprav ga praktično živim. Zato mi na pot prihajajo sporočila v obliki ljudi, dogodkov, videnj, … da me spomnijo, zakaj sem tukaj, kjer sem in česa se moram še naučiti.
Foto: pixabay
Šele ko opravim vse “naloge”, za katere trenutno še mogoče ne vem, da jih opravljam, mi je dana možnost spremembe. In po navadi je vedno tako, da šele ko lekcijo dam skozi, spoznam, zakaj sem jo morala izkusiti prav tukaj in zdaj. Zato je pomembno ozaveščanje, ki mi omogoča, da lekcijo takoj prepoznam, sprejmem in se je naučim. In ko je lekcija popolnoma osvojena, opravljena, lahko grem dalje.
V resnici se sprememba že dogaja in zaradi tega spoznanja sem strpna, razumevajoča in potrpežljiva. Vse se odvija tako, kot se mora, kljub temu, da se mi včasih zdi, da se stvari ne premaknejo z mesta. Tukaj in zdaj sem z razlogom in namenom in za to sem hvaležna. Hvaležna življenju, ki ga živim.