Potrebno je živeti, ne samo obstajati. Kaj je pravzaprav življenje? Zame je to vsakodnevno zavedanje trenutka v katerem sem. To je živo doživljanje vsega kar se mi dogaja, vendar v širšem smislu. Navajena sem bila na sprejemanje le tega kar so me učili z uporabo osnovnih čutil. Vendar bi bilo tako življenje zelo pusto. Od nekdaj sem vedela, da živeti ne pomeni samo to: zadovoljevati svoje osnovne potrebe čutil. Pomen in namen življenja je veliko globlji.
Poleg odprtosti vseh čutil, ki jih premore naše fizično telo, ko iz okolja brez prestanka absorbira vse kar obstaja, mislim na širino zavesti, ki zaobjema celoto-vse kar je. Gre za popolno zlitje zavesti s trenutkom v katerem sem. S tem mislim na trenutek, ko so vse informacije preteklosti, sedanjosti in prihodnosti zlite v eno. Ko je vse kar obstaja zaobjeto v celoto.
Neprestano spreminjanje trenutkov je živo, kot oblaki, ki venomer spreminjajo svojo obliko. Vsak trenutek prinaša neponovljivost. Vsak trenutek ustvarja novo in hkrati večno izkušnjo življenja. Neprestano gibanje, ki nenehno vpliva name, na življenje vsakega izmed nas. Ali se tega zavedam ali ne. V vsem me v celoti zaobjema in zaznamuje. To je čarobnost življenja, ki je poleg zakonov narave edina stalnica.
Tekom življenjskih izkušenj sem se naučila zavestnosti ter pomena življenja v polnosti. Za to, sem potrebovala neprestan trening pozornosti. Morala sem se opominjati, da sem budna tu in zdaj. Predvsem pa, da sem pripravljena se odpreti, preseči lastna prepričanja in izkusiti vse kar mi življenje prinaša.
Neprestano preizkušam svoje sposobnosti in preko le-teh odkrivam kaj pomeni zavestno živeti. Z odkrivanjem same sebe se vedno bolj stapljam z namenom življenja in ga vedno bolj živim-uresničujem. Včasih so besede premalo, da bi v polnosti opisala to celostnost, povezanost, ki se neprestano odvija okoli mene, se z neprestanim gibanjem prenaša vame in v popolnem zlitju postaja del mene.
Ljubim življenje. Občudujem njegovo polnost, neponovljivost in bogatost. Hvaležna sem.



