Povezanost z drugimi nas osrečuje in izpolnjuje. Pot do tega spoznanja mora vsak prehoditi sam. Velikokrat ko delujemo sami, smo bolj hitri ter učinkoviti, ker vemo, kaj in kako hočemo stvari narediti. Dejstvo je, da se sami najbolj poznamo in zato tudi ne izgubljamo časa tam, kjer bi se z drugimi ustavljali in se »čakali« (vsaj nam se tako zdi). Tako se izognemo morebitnemu ubadanju z iskanjem pravega načina komunikacije, da bi nas drugi prav razumeli. Pomen pravilne komunikacije in izražanja tega, kar mislimo, želimo, in vidimo drugemu, da nas bo pravilno razumel, je ključnega pomena.
Foto: pixabay
Pri glasbi je to malo drugače, saj je glasba »univerzalni« jezik. Ni naključje, da je temu res tako. Ko izvajamo glasbo, se z drugimi povežemo na neverbalni ravni. Čutimo se, vendar tukaj ne gre za naša čustva, temveč za čuteče doživljanje zvokov, melodij, fraz in celotne vsebine.
Včasih imam občutek, da je glasba pri večini glasbenikov dojeta kot golo preigravanje not, brez globlje vsebine. Lahko je vse zaigrano pravilno, upoštevan celoten zapis skladbe, z dinamiko, agogiko in frazami, izvrstno tehniko, vendar je vsebinsko prazno. Seveda je to lepo igranje, s tem ni nič narobe. Vendar manjka tisto nekaj, kar bi pustilo globlji pečat pri poslušalcu. Kaj je tisto, kar glasbi daje vsebino, globino in čar?
Vsak glasbenik bi moral vedeti, da je to, da smo glasbeniki, posebno poslanstvo. Vse kar zaigramo, najprej notranje doživljamo in le-to predamo občinstvu. Torej ne gre za note, ne gre za tehniko in popolno obvladovanje instrumenta. To so le orodja za lažje izražanje. Kaj naredimo s temi orodji, kako jih uporabljamo, je odvisno samo od nas. Ravno tako je globina dojemanja odvisna od vsakega posameznika. Zakaj ste pri nekaterih glasbenikih, ki vam predajajo glasbo, čisto prevzeti, pri drugih je vse samo lepo in slišano pozabite že v naslednjem trenutku, pri tretjih pa čakate, da bo čim prej konec? Vse je odvisno od glasbenika samega, od njegove »vsebine«, »globine«, »senzibilnosti« dojemanja zvokov in načina, kako to svoje bogato vsevključujoče dojemanje izrazi in preda poslušalcem.
Foto: pixabay
Pri skupinskem igranju, če so le izvajalci vsi približno enako »globoki«, se predajanje doživljanja glasbe samo še potencira. Zakaj se to zgodi? Zato, ker je povezanost pri skupnem doživljanju iste vsebine močnejša. To je nekaj najlepšega, kar lahko kot glasbeniki doživimo. Ne samo, da nas osebno izpolni, obogati in spravi v »drugo« dimenzijo temveč nas poveže v eno celoto, združi nas pri predajanju skupnega doživljanja, ki jasno in močno pride do poslušalcev. Jih »zadene« kot puščica, se dotakne njihovih src in jih poboža ter omamno začara. Zato je skupno »muziciranje« božansko. Upravičeno lahko temu tako rečem in tega ne bo razumel samo tisti glasbenik, ki tega še ni doživel.