Pri predajanju znanja in vsega kar nosim v sebi sem popolnoma svobodna. Vsem, ki so željni novih spoznanj in so pripravljeni stopiti na malce drugačno ali novo pot od tiste, ki so je navajeni, z veseljem delim svoje izkušnje. Vendar pa se tudi sama rada prepustim odkrivanju novega znanja na seminarjih in delavnicah drugih predavateljev.
Delavnice nastopanja prinašajo vedno nova odkritja in spoznanja. Vsaka je drugačna, ker jo oblikujejo vedno novi udeleženci, posamezniki s svojo zgodbo polno doživetij. Sedaj, ko že toliko let predavam, odkrivam bogatost in lepoto ljudi. Občudujem njihove izkušnje in prepoznavam pomen posameznikove univerzalnosti. Zelo zanimivi smo. Čisto vsak v sebi nosi globoke izkušnje in pridobljeno znanje, ki ga s predajanjem drugim obogati. Eno je imeti znanje zase, drugo pa je, ga podeliti in predajati drugim. Osebno menim, da je to drugo bolj pomembno v življenju, saj je služenje tisto, ki nas uresničuje in osrečuje. Seveda pa nimamo vsi istega poslanstva.
Foto: pixabay
Nedavno nazaj sem imela kratko predavanje za učitelje flavte, ki bi bilo lahko namenjeno tudi vsem ostalim učiteljem. Naslov predavanja, ki je nekako provokativno povabilo učitelje k razmišljanju, je bilo: Živeti svoje poslanstvo. Na poti uresničevanja zastavljenih ciljev se mi nemalo kdaj zgodi, da pozabim nase. Kako vem, da sem skrenila, da je delo, ki ga imam srčno rada postalo zgolj dokazovanje, ambiciozno pehanje za rezultati, napredovanji, tekmovanji, primerjanjem z drugimi in nehote borba postati in biti boljša, najboljša, … menim, da pri našem poklicu vse te lastnosti nimajo prostora in enostavno ne bi smele biti prisotne. Vendar so, celo zelo, tako zelo, da zaslepljujejo bistvo našega poklica in uresničevanje našega poslanstva.
Foto: pixabay
Če v sebi nisem dovolj trdna in stabilna, če nisem v neprestanem stiku s sabo in če se enostavno prepustim voditi sistemu, toku v katerem je večina ljudi, nehote padem pod vpliv okolice, ki me lahko kar hitro zavrtinči in pogoltne vase. Nekje na dnu vrtinca se niti ne zavedam, da sem pristala v njem, globoko zasidrana. Postanem celo prepričana, da sem na pravi poti – saj počnem vse tako kot drugi. Posledično, vedno težje najdem svojo smer, postanem “nesrečna”, izgubim stik s sabo in se znajdem v slepi ulici.
Seveda lahko ostane tako kot je in v prepričanju, da je tako edino prav nadaljujem z življenjem dokler pač gre. Menim, da v takem stanju prej ali slej zbolimo… Pomembno je, ali sploh želim videti kje sem in še pomembnejše ali želim to spremeniti? Najprej pa se moram zavedati situacije v kateri sem se znašla in ko se zavem se prične iskanje rešitev: kako ven iz tega vrtinca, ali se da kaj spremeniti, ali je tak način življenja edini možen, … kako bi lahko bilo drugače, kaj moram narediti, da zaživim ponovno svobodno, v polnosti, kot majhen otrok, brez omejitev, ustvarjalno, … kako naj ponovno zadiham, … kako naj ponovno SEM? Iskanje skritega zaklada se prične.
Foto: pixabay
Od nekdaj sem rada razmišljala in videla stvari izven okvirjev v katere sem bila postavljena. Od nekdaj so me ljudje imeli za drugačno, posebno, tisto, ki vedno dela nekaj po svoje. Ja, včasih, me je bolelo, da se nisem zlila, da nisem postala del množice, bila enaka, tiha, neopazna. Že dolgo ne več. Z leti sem okrepila svojo intuicijo, našla svoj skriti zaklad, ki mi omogoča, da slišim, poslušam – svoje srce, notranji glas, ki me še danes vodi.
Vem, da ni prave poti, so samo poti. Vsak si izbere in hodi po svoji. Na to izbiro lahko vplivajo drugi, okolica, svet le toliko, kolikor sami dopustimo. Zato je pomembno čemu prisluhnemo, čemu se odpremo in prepustimo. Ali je to naš skriti zaklad – ali je to naše srce?
Živim svoje poslanstvo.