Ustvariti skupino, ki deluje homogeno in hkrati spodbuja individualnost posameznika, je tisto, kar si želimo kot pedagogi. Kako lahko spodbudimo večjo povezanost v komornih skupinah? Poleg druženja, ki sem ga že omenila kot pomembno dejavnost poleg igranja, je na vajah pomembna velika koncentracija, poslušanje in prilagajanje. Spodbujanje, da si med igranjem pomagajo, otroke stimulira, da imajo skupen cilj – ustvariti čudovito glasbeno pripoved.
Foto: pixabay
Ustvarjanje zgodb je za otroke vedno zanimivo, saj si tako lažje in bolj živo predstavljajo, kaj se dogaja (scenarij) ter s tem ustvarijo skupno sliko igranja, ki jih bo vedno spremljala (na vajah in na odru). Kot bi skupaj ustvarjali gledališko igro ali film (kar jim je bliže). Če v zgodbo dodamo še igranje z občutkom, jih to spodbudi, da se bolj poglobijo v zvoke, ki jih skupaj ustvarjajo. Tako spodbudimo poslušanje, ki postaja vedno bolj občutljiv motor in omogoča, da se skupina še bolj poveže v skupno čutenje. Najlažje je, če si predstavljajo, da si vloge v zgodbi podajajo kot tiste na gledališkem odru. Z ostrim sluhom in občutljivostjo tako vodijo svojo vlogo – melodijo do drugega, mu jo z ljubeznijo predajo, ostali z občutkom podprejo celotno dogajanje in si tako pomagajo, da se vloge menjajo. Ko jo skupaj prevzamejo, so že povezani in enotnost je ustvarjena.
Dobra prispodoba za čudovito skupinsko delo je tudi rožica – lahko je marjetica, vrtnica ali roža, ki si jo kot skupina izberejo. Roža ima čudovit cvet, ki ima nešteto cvetnih listov in ga tvorijo le skupaj, povezani in soodvisni. Brez enega cvetnega lista roža ne bi bila tako popolna in lepa. Otroci se kar stopijo, ko jih spomnim na »cvet« in takoj razumejo, o čem govorim.
Foto: pixabay
Igranje v komorni skupini je čudovita življenjska izkušnja, ki jo otroci iz tedna v teden poglabljajo, usvajajo in jo bodo tudi kot odrasli nadaljevali v vsakdanjem življenju, v odnosih z drugimi ljudmi. Skratka, s komorno igro ne vzgajamo samo čutečih glasbenikov – flavtistov, temveč tudi ljudi, ki bodo spoštovali drug drugega in se podpirali – pomagali drugim, ter se hkrati znali prilagajati različnim življenjskim okoliščinam. Vse to so vrline, ki jim bodo v današnjem svetu še kako koristile. Razvijamo tako odločnost, moč in čvrstost v njihovem jazu, prevzemanje iniciative ter odgovornosti za svoja dejanja, jasno predajanje svojih idej drugim, kako se ob pravem trenutku prilagoditi in tudi umakniti ter le podpirati celotno dogajanje ter še marsikakšno drugo življenjsko veščino.
Prav zanimivo je, ko ugotavljam, da še odrasli nimamo razvitih vseh teh lastnosti, kaj šele, da bi te kvalitete uporabljali ob pravem trenutku ;).