Kako učim in kakšen pedagog sem? Ali to delam zase, ali za otroke, ali celo za dobrobit človeštva? Kakšen je moj namen – kakšen je moj cilj? Vsak pedagog bi si moral zastaviti ta zelo pomembna vprašanja.
Pri poučevanju sem se vedno zanašala na svoje znanje, ki sem ga pridobila od svojih »zlatih« profesorjev, izkušnje, ki so me bogatile in predvsem intuicijo, ki je vse skupaj povezala v celoto. Vse to je ustvarilo meni lasten sistem poučevanja, ki se neprestano in naravno spreminja in dopolnjuje. Z vsakim novim spoznanjem, doživeto izkušnjo, vnesem spremembe tudi v poučevanje.
Foto: pixabay
Poučevati moramo nesebično, saj je to najpomembnejša stvar v življenju. Vedno znova, vsak dan, s srcem in ljubeznijo vztrajamo, se predajamo – v celoti, od A do Ž! S tem ne mislim samo igranja flavte. Prisoten mora biti višji cilj – poslanstvo, ki ga kot učitelji imamo. To je, da srčno in nesebično predajamo svoje izkušnje in znanje drugim.
Vsaka nova ideja in znanje nista nujno učinkovita v pedagoškem procesu. Vse moramo praktično preizkusiti, če »deluje« in se prepričati, da je metoda koristna. Veliko nam lahko pomaga tudi mentor ali sodelavec, s katerim predebatiramo in razjasnimo težave ali svoje ugotovitve. Seveda se bo zgodilo, da za nekoga določena metoda deluje, za drugega ne. Nujno pa je, da imamo na razpolago pestro izbiro dragocenih orodij. Naša pedagoška učinkovitost je v največji meri odvisna od procesa pridobivanja novih izkušenj, znanj, umeščanja ustreznih orodij v prakso ter subtilnega prilagajanja posameznemu otroku.
Foto: pixabay
Ker se celo življenje učimo, je tudi poučevanje naš lasten proces razvoja. Hkrati z izkušnjami, ki jih pridobiva učenec, rastemo in se razvijamo tudi sami. In zato je proces poučevanja obojestranski: dajanje in učenje, učenje in dajanje. Če se v proces poučevanja poglabljamo, bo učinkovitost le-tega toliko večja. Naj bo poučevanje srčno in nesebično.