Kaj je tisto, kar nas najbolj osrečuje? Vsak bi pomislil na ljubljeno osebo, dom, stvari, naravo, potovanja, čudovita doživetja, … vendar je v ozadju vsega tega minljivost in z minljivostjo ponovna vrnitev v stanje »nesrečnosti«. Če pogledamo bliže naš ustroj, bomo lažje razumeli, zakaj smo tako hitro spet »nesrečni«.
Foto: pixabay
Najprej moramo poznati in razumeti zakon ponovnega rojstva, ki nam vlada in v katerega smo kot ljudje vpeti. Kot duše smo individualizirani in naša naloga je, da skozi mnogotera življenja s kvalitetami duše prežemamo materijo, v kateri živimo (ne samo telo, dejanja in s tem tudi okolico). Kot duše smo altruistični in narava duše je služiti, ljubiti in se žrtvovati. S tem ko stopimo v inkarnacijo, se kot duša žrtvujemo, saj se naše zavedanje skrči.
Ljubiti v svetu, kot ga poznamo danes, je stanje – kvaliteta, ki je zelo omejena in sebična. Ljubimo samo svoje najbližje, tiste, ki nam pomagajo, nas »osrečujejo« in so del našega življenja. Vendar ljubiti pomeni veliko več. Duša ljubi nesebično, brezpogojno, v celoti. Težko si predstavljamo, kaj to zares pomeni, ker je naše zavedanje samih sebe omejeno, kaj šele zavedanje drugih. Vsi v sebi nosimo ljubezen v pravem pomenu besede, le udejanjamo je še ne.
Foto: pixabay
Služenje se v današnjem svetu vse bolj uveljavlja kot pomoč drugim, prostovoljno delo, donatorstvo ali dobrodelnost. Služenje drugim je najbolj »živa« kvaliteta, ki jo lahko hitro prebudimo, če je v nas prebujeno sočutje in tenkočutnost za druge. S tem se nam odpre širši pogled na življenje, ljudi in vse, kar se dogaja v svetu.
Počasi, v prebujanju zavesti, se prične izražati narava duše in želje ter sebičnost počasi zamenjamo z nesebičnostjo in služenjem. To so kvalitete, ki nas osrečujejo bolj kot katera koli materialna stvar ali drugo minljivo doživetje.