V preteklosti sem učila predvsem na podlagi lastnih izkušenj in pridobljenega znanja. Sedaj pa v svoje pedagoško delo vedno bolj vnašam tudi znanja – spoznanja duhovne narave. Če dobro pomislim, je mejo zelo težko povleči, saj ne moremo mimo dejstva, da smo duhovna bitja. Vem, da je to mišljenje za nekatere od vas moteče, tuje ali lahko celo zbuja zgražanje, pa vendar le, resnica vseh velikih »mojstrov«, ki so doprinesli k razvoju človeštva, obogatili naš svet z modrostjo, genialnostjo in uresničenimi univerzalnimi idejami, potrjujejo to dejstvo.
Mislim, da je počasi le že čas, da se naša notranja narava v polnosti izrazi tudi v realnosti, vsakdanjem življenju, poklicu, odnosih in delovanju. Zavest o tem, kdo smo in zakaj smo tukaj, kjer smo ter kaj je naš namen v življenju, je glavno spoznanje življenja. Vse poti, vse kar doživljamo, kar se nam dogaja, nas vodi do tega spoznanja. Eni do tja pridejo prej, drugi kasneje, vsi pa imamo skupni cilj: spoznati, kdo smo.
Foto: pixabay
Niti predstavljati si ne morem, kako bi potekalo poučevanje in pedagoški poklic, ko bi vsi imeli to spoznanje. Kako priti do tega? Pobrskajmo po spominu in se spomnimo: dejstvo je, da smo kot otroci vedno »znali« deliti, se imeti radi, tudi če se prvič v življenju srečamo, se skupaj igrati z isto igračo, si zaupati največje skrivnosti, se veseliti »kar tja v tri dni«, se od srca smejati brez razloga, si pomagati, se spodbujati, bodriti,… Duhovna narava človeka je neškodljivost, brezmejna svoboda, čista ljubezen, nesebična delitev in izpolnjena sreča. Dragocenost, ki smo jo po poti življenja vsi bolj ali manj nekako izgubili… Kaj je tisto, kar nas je tako spremenilo? Mi sami. Torej je odločitev o tem, da prebudimo to, kar smo, le v nas.
Foto: pixabay
Zato je delo z otroki in pedagoški poklic tako dragocen, saj odraslemu, oblikovanemu posamezniku omogoča, da prebudi, ohranja ter še naprej izraža to čisto »otroškost« – duhovno naravo v sebi. Svobodno izražanje kvalitet »otroškosti« je tisto, na kar ne smemo nikoli pozabiti, da imamo v sebi. To ni izginilo, še vedno je v nas – to smo mi.