Ali ste kdaj poskusili biti brez misli? To je tisto čudovito stanje brezčasja, ko se čas ustavi, ko nič okoli nas ne obstaja, pa je hkrati vse tako zelo živo. Čas, ko pozabimo nase in hkrati smo še kako zelo živi. Modreci vzhoda temu stanju pravijo »zen« ali blaženo stanje. Trenutek, ko smo popolnoma povezani s seboj. Seveda nam je to razumljivo, če vemo kdo smo.
Ali ste se kdaj vprašali, kdo pravzaprav ste? Vsak takoj odgovori z imenom in priimkom, se predstavi s svojim študijskim nazivom ali poklicem, ki ga opravlja, našteje, koliko otrok ima in kje živi, doda še svojega ljubljenčka in najljubšo knjigo, … vendar je vse to le naša lupina, naša etiketa, s katero se tako zelo radi poistovetimo, se v njej počutimo varno in gotovo. Identificiramo se z našo dejavnostjo, aktivnostjo in s sposobnostmi. Vendar je vse to daleč od tistega, kar smo. Ko poskusimo odstraniti vse te lupine, ki nas zaslepljujejo in nam v resnici povzročajo toliko nepotrebnih skrbi ter hkrati oddaljujejo od bistva življenja, se počasi osvobodimo in približamo svojemu izvoru.
Foto: pixabay
Sebstvo, ki je očem skrito, kjer je izvor naših potencialov, moči, ljubezni, intuicije in modrosti. Priti do njega – samega sebe – je glavna naloga vsakega posameznika. Z meditacijo, odmikom od zunanjega sveta, … ali preprosto s sprehodom v naravo se lahko lažje približamo vzpostavitvi stika s seboj. Zato je pomembno, da vsak dan vsaj nekaj časa namenimo poglobitvi vase. V popolni tišini, z umirjenim in globokim dihanjem utišamo vsakodnevne misli in vzpostavimo stik s seboj. Sprva bo verjetno težko, vendar z vztrajno in potrpežljivo vajo bo trud prej ali slej poplačan.
Foto: pixabay
Prej le rahel dotik brezčasja, bo z rednim ponavljanjem prehajal v stanje blaženosti. V popolni prežetosti s sebstvom bomo občutili in doživeli nepozabno stanje, ki nam bo počasi razkrilo vsa bogastva in lepote, ki jih premoremo. Naj se pot do sebe začne.