Vedno me je veselilo igranje v komornih skupinah. Že kot majhna sem rada igrala z drugimi v ansamblu kljunastih flavt, pihalnih kvartetih, … in simfoničnem orkestru. Vsaka vaja je bila zame priložnost, da ponovno skupaj muziciramo. In trpela sem na vajah, ko smo morali samo tehnično igrati, paziti na ritem, note, artikulacijo, …
Imela sem veliko srečo, saj sem na svoji poti imela vedno profesorje, ki so spodbujali mojo individualnost in svobodo izražanja. Zato lahko rečem, da sem z muziciranjem zrasla. Ne morem igrati brez muziciranja in seveda mi je težko, ko moram poslušati glasbenike, ki ne igrajo z muziciranjem – pravi dolgčas, …
Sedaj, ko že toliko let poučujem komorno igro: od dua do ansambla flavt, poskušam to bogastvo muziciranja prenašati in ukoreniniti v zavest posameznikov. Seveda je za majhnega otroka prva motivacija za igranje v komorni skupini (katere koli oblike) druženje in skupno nastopanje. Ko se dobijo, najprej poklepetajo in se tako povežejo. Povezanost je bistvenega pomena pri skupinskem igranju. Tako se hitreje odprejo drug drugemu, si zaupajo in posledično globlje doživljajo vse kar se dogaja pri igranju. Vsak odhod na nastop je zanje nova dogodivščina, ki jih še bolj poveže v celoto. Ko je povezava ustvarjena, je delo veliko lažje.
Foto: pixabay
Na petkovi vaji se je prvič po nekaj mesecih zgodilo, da so dekleta začela skupaj muzicirati. Za nekatere je bil to prvi stik s čutenjem glasbe. Na individualni uri je to veliko težje doseči, ker ni nobene druge motivacije, primerjave z enako starimi otroki ter je v veliki meri odvisno tudi od tega, kar otrok »prinese« s sabo na uro. Nekateri potrebujejo nekaj let, da se popolnoma odprejo. Srečni pa so lahko tisti, ki imajo to danost in se muziciranju predajo brez zadržkov – takoj. Taki so zelo redki. Vsak otrok potrebuje spodbudo, da se »lahko« odpre in je, to kar je. Na žalost je današnja družba »pozabila« na to, da smo LAHKO to, kar smo in moramo prevečkrat biti to, kar nekdo od nas zahteva.
V razredu skušam na vse pretege spodbujati otroka, da je to, kar je – da je svoboden takoj, ko prime flavto v roke in da ga pri tem nič ne ovira. Seveda to zahteva od mene veliko energije, sploh pri učencih, ki so kot polžki zaprti v svoji hišici in se ne počutijo dovolj varni, da bi pokukali ven, kaj šele, da bi naredili prve odločne korake na poti do svobodnega izražanja.
Foto: pixabay
Izražanje je poslanstvo glasbenikov. Govorica, ki ne potrebuje besed, temveč vse pove s predajanjem notranje energije, čustev in misli. Kot neke vrste telepatija – vendar tista energijska, ki jo začutiš globoko v srcu in ki preplavi celotno telo ter seže še dlje, v širino, v globino, v svet.