Zakaj se mi to dogaja? Zakaj ravno meni? Pa ravno zdaj! Ja, taka in podobna vprašanja se nam porajajo, ko doživimo kaj neprijetnega. Najbolj boleče pa je, ker doživljamo to kot najhujše zlo, ki se nam je lahko zgodilo. Prizadeti smo – prizadet je naš ego, ki živi v prepričanju, da se najhuje dogaja le drugim in smo sami iz tega izvzeti. Kot da smo nekaj več, dragoceni in preveč pomembni, da se nam ne sme zgoditi nič, kar je neprijetno.
Razumevanje in sprejemanje neprijetnega je vcepljeno v nas od rojstva in z leti postane del nas. To je vzorec, ki se je na nas prilepil in ga sprejemamo kot samoumevnega. Videli smo starše, sorodnike, prijatelje, kako so sprejemali nesrečne, tragične dogodke. Videli smo njihove žalostne, objokane obraze in čutili njihovo bolečino ter prizadetost. Tako smo se navadili, da je sprejemanje neprijetnih dogodkov z žalostjo in nesrečnostjo nekaj “normalnega”.
Foto: pixabay
Vendar ali je taka reakcija naravna in prava? Ali ste se kdaj vprašali, ali je tak način sprejemanja normalen? Ali ni to slučajno navada, ki je vsem ljudem skupna? Sedaj pa sledi vprašanje: ali ste se kdaj neprijetnih dogodkov veselili, jih sprejemali kot pozitivno stimulacijo za rast? Ali ste si kdaj dovolili, da bi jih doživljali kot nekaj dobrega, spodbudnega? Verjamem, da je za marsikoga ta pogled čuden, “nenormalen” in popolnoma napačen. Predlagam, da poskusite in presenečeni boste, kaj se bo zgodilo v vas.
Kako bomo na kaj odreagirali – predvsem na neprijetne dogodke, je izključno in izrecno naša odločitev. Koliko smo sami notranje trdni in “stabilni”, da dovolimo ali pa ne, da nas okolica in čustva, ki vladajo v oklici, prevzamejo. Dovolimo, da se na nas obesijo in se jih tako nalezemo, prevzamemo za naša. S tem pustimo, da nam zavladajo. Odločitev, kako na nas nekaj vpliva in kako bomo na to odreagirali, je stvar našega lastnega stanja zavesti ter zavedanja situacije, dogodka, v katerem smo se znašli.
Foto: pixabay
Če bi gledali na vse, kar se nam dogaja, kot ptica, ki jadra nad razburkanim morjem (zelo od daleč in predvsem od zgoraj), bi nedvomno drugače odreagirali in se odzvali. Predvsem bi vse dojemali bolj neosebno in nevtralno (kot dogajanje na filmskem platnu). Dovolili bi si dihati in pustili, da gredo neprijetni dogodki mimo nas ter se nas dotaknejo le toliko, da razumemo svoje početje. Pustili, da nam pokažejo, kje smo zgrešili, kaj smo naredili narobe.
Neprijetni dogodki sami po sebi niso neprijetni. Mi jih tako doživljamo, ker nam nekaj kažejo – tisto, česar ne želimo videti. Zato jih doživljamo kot boleče. Ampak ravno zaradi tega so dragoceni in imajo v našem življenju zelo pomembno nalogo. Pokažejo nam, kje smo zgrešili smer na potovanju. In ravno zaradi tega bi jih morali sprejemati z odprtimi rokami, se jih veseliti in radostiti. To so naši smerokazi, ki jasno zasukajo našo pot in so dobra popotnica za “popravljanje” in učenje na nadaljnji poti življenja. Veselimo se jih!